Ljubi samoto! 
Kedor si resno prizadeva Bogu zvesto služiti in se vsake grešne priložnosti skerbno varovati, mora imeti hrepenenje po samoti; saj je po besedah svetega Duha na svetu le poželenje oči, poželenje mesa in napuh. 1. Jan 2. 16. — Ali vsacemu ni mogoče popolnoma se svetu odtegniti, in v samoto se odpraviti; mogoče je pa vsacemu pri svojih domačih in navadnih opravilih Bogu služiti v samoti, namreč po mogočnosti molče delati in mej delom večkrat k Bogu svoje serce vzdigovati. Kedor noče take samote, kaže da ljubi bolj svet ko Boga, ter da njega zadevajo besede sv. evangelija: »Kedor svet ljubi, v njemu ni ljubezni božje.« 1. Ivan 2, 15. 
Zakaj se pa moramo toliko bati nepotrebnega občevanja se svetom? Ker nepotrebno občevanje se svetom škodi naši duši. Glej, o kristijan, po besedah Tomaža Kempčana, ti, vračajoč se iz šumečega sveta na svoj dom, nič druzega sebo ne prineseš kaker: »težko vest in raztreseno serce«. (I. 20). 
Mej svetom se človek vtika v reči, ketere mu ne spadajo; sodi čez eno ali drugo reč tako, da se pred Bogom nikaker ne bi mogel opravičiti; sliši in vidi toliko stvari, ketere dolgo časa potem njegovemu sercu ne dajo miru, ga v molitvi in pri izpolnjevanju drugih dolžnosti motijo in begajo. Zato pravi pobožni Kempčan, da »je ložje ostati doma, kaker zunaj biti oprezen, in le tisti gre varno vun, keteri bi raje doma ostal«. 
Od druge strani pa pomisli, koliko srečo napravlja kerščanski duši tiho samotno življenje. V samoti hišnih domačih opravkov je Bog z nami, ker smo mi ž njim, spolnjevaje njegovo sveto voljo. »Kedor se loči tudi od znancev in prijateljev«, pravi Tomaž Kempčan, »njemu se bliža Bog sè svojimi svetimi angelji.« V samoti živi človek v miru z Bogom, z bližnjim in sebo. V tihi, sveti samoti človek obžaluje prejšnje grehe in slabosti, s keterimi je božjo neizmerno Dobroto tolikokrat ražalil; ob enem pa milo prosi Boga milost stanovitnosti v dobrem. V sveti samoti govori človek z Bogom, in Bog s človekom, kar je tisočkrat sladkeje ko ketero si bodi občevanje sè svetom! Saj pravi od sv. Duha nadahnjeni psaljmist: »Bo1jši je en dan v preddvorih Gospoda, kaker tisoč v svetnem veselju«. Ps. 83, 11. 
Pomislimo večkrat na besede, ketere je rekel Jezus sv. Tereziji: »Oh, koliko dušam bi jaz k sercu govoril, ali posvetni šum, v keterem so, jim ne pusti slišati mojega glasu«. Da se nam kaj tacega ne zgodi, posnemajmo zglede svetnikov, posebno naših redov, in nad vse zgled našega sv. očeta Frančiška, keteri je tako ljubil samotne kraje, kjer je noč in dan molil in premišljeval, ali kjer je tudi največe milosti od Boga prejemal. 

Marija, tolažnica žalostnih. 
Sv. Cerkev nas uči klicati Mater božjo »tolažnico žalostnih.« Zakaj pa? Vže zato, ker je rodila Boga tolažbe; še bolj pa, ker je ona od Boga dana za posebno mater vsem žalostnim. Sv. Janez, Jezusov posebni ljubljenec, je stal pod križem globoko potert in žalosten; božji Zveličar mu v tolažbo pokaže Mater; »Glej, tvoja mati.« Jan. 19, 27. — Kam se žalostni otrok raje oberne kaker k materinemu sercu? Torej ako smo žalostni, tecimo k Mariji, naši ljubi materi. 
Zakaj ima pa Mati božja tako vsmiljeno serce do žalostnih? Ona je pokušala sama vsakoverstne britkosti, da, njeno serce je bilo napolnjeno se žalostjo! Vsacemu more ona reči: »Glejte in pomislite, jeli žalost enaka moji žalosti!?« Thr. 1. 12. — Sam pogled na žalostno Mater božjo, nas potolaži in nam daje spoznati, da je vse naše terpljenje nič proti njenemu. V svojem nežnem sočutju si pa ona tudi prizadeva polajšati naše britkosti; saj ni mogla odnehati prositi svojega božjega Sinu, da reši iz zadrege družino ženinovo v Kani Galilejski. — Oh, zato recimo večkrat: »K tebi vpijemo vbogi otroci Evini, oberni svoje milosti polne oči na nas in na našo potrebo. 
Kako moč ima pa Marija pomagati žalostnim! Ona je nebeška kraljica, zatorej lehko stori tako rekoč vse, kar hoče. Ako bi hotela, bi precej spremenila vse naše britkosti in žalosti v veselje. Ali ona je »Devica modra«, in zato pozna, da je dostikrat nadloga njenega najboljega otroka njemu potrebna za zveličanje, in zato mu je ne odvzame; vender ga pa poterjuje in tolaži. Oh recimo s pravim sercem: »O Gospa, ne, kar hočem jaz, ampak kar hočeš ti, naj mi Bog da«. Terde so te besede, ali v nebesih bomo spoznali, da nam je bilo v zveličanje naših duš neobhodno potrebno živeti v velikih brhkostih. 

Nauk o svetem obhajilu. 
1. Ker je sv. rešno Telo največi in najimenitniši mej vsemi zakramenti, zato moramo tudi za sv. obhajilo imeti naj večo skerb. Eno dobro obhajilo je dovolj da dušo posveti; da vredno prejmeš sv. obhajilo, pa skoraj nič druzega ni treba kaker dobra volja. 
2. Tisti, keteri zahtevajo popolno svetost, da sme človek pristopiti k božji mizi, mislijo, da jo tako spoštujejo, ali to ni res, temuč oni jo s tem le onečaščujejo, ker bi v tem primeru bilo sv. obhajilo brezkoristno toliko tistim, keteri je sprejmejo, koliker onim, keteri je ne prejemajo. In res, kaj bo meni popolnoma svetemu človeku koristilo sv. obhajilo? In kedaj bi smel pristopiti k sv. obhajilu, ako moram biti prej popolnoma svet? 
3. Nespametno je zahtevati ko pripravljenje k sv. zakramentu to, kar je njegov sad in posledek. Čistost brez madeža, popolnost brez pogreška, svetost brez pomanjkljivosti, doveršena milost in ljubezen, vse to ima biti nasledek svetega obhajila, ketero je postavljeno, da počasi v naši duši te sadove rodi. Toraj ni pravično zahtevati za vredno prejetev sv. obhajila doveršeno svetost. 
4. Strašna prederznost je v tistem, keteri veruje, da se je vredno pripravil k sv. obhajilu, naj bo njegovo pripravljenje še tako izverstno. Ke bi hotli meriti svojo vrednost z imenitnostjo tega presv. zakramenta, ne bi šli nigdar k sv. Obhajilu; ako bi jo pa merili sè svojo potrebo, bi šli pa vsaki dan. Jezus ni pričujoč v tem zakramentu nam v strah, temuč nam v ljubezen. Kruh se ne je samo enkrat v letu, temuč vsaki dan. Zakaj bi se nam bil zapustil Jezus pod podobo kruha, ke ne bi bil hotel, da ga vživamo? Ke bi bil on hotel biti v strah ljudem, bi si li ne bil izbral kako drugo imenitno in veličastno podobo? Ker mi ne moremo živeti brez tega sv. zakramenta, zato ga je tudi Jezus tako postavil, da se ga more vsak lehko vdeležiti. Približajmo se toraj luči in ona nas bo razsvetlila; približajmo se ognju, in on nas bo ogrel; približajmo se Jezusu, našemu življenju, našemu posvečevalcu, našemu svetovalcu; ali približajmo se brez strahu, in on nam bo vlil v serce pogum, nas bo podučil, očistil in posvetil. 
5. Eden najpoglavitniših zaderžkov, da se s tem sv. zakramentom ne okoristimo, je neslastnost, s ketero jemo ta kruh nebeški. Le tistim je sv. obhajilo koristno, keteri imajo do njega hrepenenje. Kako naj se pa bliža k božji mizi z ljubeznjivim hrepenenjem, kedor ima pred njo velik strah, in kako ne bo v tem strahu tisti, keteri misli, da ako nima doveršene svetosti, onečasti sv. zakrament, ako se mu približa? 
6. Pripravljaj se dobro, o duša kerščanska, ali prepričaj se, da najbolja priprava je: spoznanje samo sebe, svojega vboštva, svoje potrebe, in terdno upanje, da bo Bog v svoji neizmerni dobroti nadomestil to, kar manjka naši nevrednosti. Ne posnemaj zlasti Marte, ketera si je toliko prizadevala pogostiti Gospoda, temuč posnemaj bolj Marijo, ketera je molče in pazljivo poslušala hrano svoje duše, in preroditelja svojega serca. 
7. Ne bežite od božje mize, o strašljivci in vi naveličani. Duša, ketera ni lačna te nebeške jedi, je jako bolna. Kakšenkrat je sreča odvisna od enega sv. obhajila; veš li ti, da ni morda odvisna od tega sv. obhajila, ketero misliš opustiti? 
8. V tem božjem zakramentu ni Jezus samo jed naših duš, temuč tudi zdravilo. Ko jed nas hrani, ko zdravilo nas zdravi. Torej, ako ste bolni, se mu morate približati in ne od njega bežati. Kaj se morda časti kruh, ako se ga ne je? Se li ljubi ženina, ako se mu vmika in se ne upa pred njega stopiti? Kako čast skazujete Jezusu, ako mislite, da lehko živite, in dospete do popolnosti brez pomoči njegove milosti? Kako se boste mogli brez pomoči zoperstavljati, skušnjavam; kje pa najdete to moč, ako ne v tem presv. zakramentu? 
9. Prosite Sinu božjega za odpuščenje tolikega zaničevanja njemu storjenega pod izgovorom, da mu delate s tem čast. Objokujte zgubo toliko milosti, ketere ne pridejo v našo dušo drugod, ko po vodovodu svetih zakramentov in posebno tega, keteri je vir vseh drugih. Sklenite za naprej rajši pustiti, da vam telo od lakote vmerje, kaker pa kratiti nebeško hrano vašim dušam. 
10. Vi pravite, da greste pogostoma k sv. obhajilu; greste pa vredno? Ne pristopate morda k božji mizi v stanju smertnega greha? Ako nepoznate tega greha, vam ga zbriše sv. obhajilo; ako ga poznate, vam bo obhajilo v obsojenje; ker gdor se po nevrednem obhaja, jé svojo obsodbo; in po nevrednem prejme sv. obhajilo tisti, keteri vé, da ni v stanu milosti božje. Ako ste pripravljeni raje vmreti ko v stanu smertnega greha pristopiti k sv. obhajilu, imate vzrok verovati, da se ne obhajate po nevrednem. 
11. Mogoče je prejeti poglavitni nasledek zakramenta namreč pomnoženje posvečujoče milosti božje in ne druzih nasledkov. Kedor hoče prejeti pomnoženje milosti, mora biti prost smertnega greha; kedor hoče pa prejeti vse druge nasledke, ne sme biti navezan na obeden odpustljiv greh. Ni li morda to navezanje vzrok, da ste sè vsemi sv. obhajili, venderle tako slabi in šibki na potu popolnosti? 
12. Jako dobro je prinavaditi se dobremu, ali paziti je treba, da se dobro ne dela iz navade, to je brez dobrega namena, brez pomisleka. Se li pripravljate k sv. obhajilu, kaker je treba? Se ne obhajate li zaradi ljudi, ali celò ker ste primorani? Vživate li to nebeško mano slastno, ali z merzenjem, kaker meseni hebrejci, kateri so se naveličali »kruha angeljev«, zato pa bili tudi ostro kaznovani od Boga? Imate li kako grešno navado, od ketere se rešiti vas ni skerb? Ste li pripravljeni vmreti precej po sv. obhajilu? Si li zmirom prizadevate napredovati v popolnosti, akoravno vas to dosti stane? Ako je temu tako, le pristopite k sv. obhajilu, ker ta sv. zakrament ne zahteva, kaker je bilo rečeno, svetosti v duši, temuč jej deli moči, da more dospeti do svetosti. »O moj Bog, pravi David, tisti keteri bežijo od tebe, bodo poginili«. 
13. Vsaki dan darovati sv. mašo in ne napredovati v dobrem, pogostoma prejemati sv. obhajilo in postajati zmirom slabši; to je znamenje zlorabe tega sv. zakramenta. Sicer pa ne mislite, da ste slabši, ker čutite v sebi hudo nagnenje. Sv. Obhajilo ne odstrani od nas vseh hudih nagnenj, temuč nam jih pusti več ali menj, zato da se ne prevzamemo, temuč da zaupamo na milost božjo. Sv. Bernard pa pravi, da ako nas ne reši skušnjav, nas pa reši privoljenja v skušnjave. Bi li hoteli storiti smertni greh? Nikaker. Zakaj toraj pravite, da vam nič ne koristi sv. obhajilo? Brez njega bi li vam bilo mogoče premagati skušnjave? 
14. Ponižne duše mislijo, da postajajo zmirom slabše, namestu zmirom boljše, da gredo le nazaj v popolnosti namestu naprej. Dobro je, da duša misli, da je slaba, da je najnevredniša stvar na tem svetu, in tudi ako je to res, vender naj gre k sv. obhajilu, samo ako ima terden sklep poboljšati se. In res, kako naj se duša poboljša brez milosti božje? Od kod pa naj jej pride ta milost, ako ne od tega presv. zakramenta, v keterem je sam začetek milosti? Ako si pa duša ne prizadeva hoditi po potu popolnosti, in jej ni mari, da bi se poboljšala, naj se ne približa k sv. obhajilu. 
15. Dobro je treba razločiti občutek hudega od privoljenja v hudo. Človek je lehko hudoben, akoravno je močno nagnjen h dobremu: lehko je pa tudi svetnik, akoravno je jako nagnjen k hudemu, samo da v hudo ne privoli. Skušnjave torej ne smejo duše odganjati od božje mize; celo siliti jo morajo, da k nji pristopa, zato da se okrepča in ozdravi. Ako te zebe in se nočeš greti, ako si lačen in nočeš jesti, bolan in nočeš zdravila, je to znamenje, da nisi pri čisti pameti in da nočeš živeti, mariveč da hočeš vmreti. 
16. Sv. obhajilo ne potrebuje občutne pobožnosti, ker ona ni zmirom odvisna od naše volje, takó da jo duša večkrat pogreša celó ob največih slovesnostih mej letom, kaker n. pr. na velikonoč, na božič itd.; in to zavoljo tega ker duša preveč ceni te sladkosti, ali pa zato, ker misli, da je v njeni moči imeti jo ali pa ne. Bodi si vže tako ali tako, prava pobožnost ni v teh občutnih sladkostih, temuč v pripravni, stanovitni volji delati vse, kar Bog hoče od nje, in opustiti, kar On prepoveduje. Stori z milostjo božjo, kar moreš; kar pa manjka tvoji ljubezni, pravi sv. Bernard, nadomesti se svojo ponižnostjo, in pripravljen boš dobro za sv. obhajilo. 
17. Mnogo in lepih pobožnih vaj je za pripravo k sv. obhajilu. Najbolje je pa, po sv. spovedi, vaja v ponižnosti in hrepenenju. Vaja v ponižnosti nam stavi pred oči našo nevrednost, vaja v hrepenenju pa naše vboštvo. Perva nas odganja od božje mize, druga nas pa sili približati se k nji. Perva nas uči zdihovati sè stotnikom: »Gospod, jaz nisem vreden!«, Druga pa govoriti, kaker sv. Peter, ko so hoteli učenci zapustiti svojega božjega Učenika: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« 
18. Da se pred Gospodom ponižaš, ni potreba druzega, kaker premišljevati te besede: »Gdo si ti, o Gospod, moj Bog; in gdo sem jaz?« — Da obudiš hrepenenje, moraš pomisliti na čast in korist, ketera ti pride od te božje mize; pomisliti na neizmerno ljubezen, ketero ima Jezus do nas; na hrepenenje, s keterim želi z nami jesti, v naše serce priti in nas deležne storiti svojega življenja, in naposled pomisliti na naše skrajno vboštvo in na veliko potrebo, ketero imamo, njegove milosti. Želja je hči vboštva. Duša, ketera pozna svoje vboštvo, ima nepopisljivo hrepenenje do sv. obhajila, ketero je njena prava hrana, vsa njena moč. 
19. Naj bo tvoja priprava še tako izverstna, ne misli, da si vreden sv. obhajila, ker drugači bi bil res popolnoma nevreden pristopiti k božji mizi. Vsa tvoja vrednost in čast (ako jo imaš) naj bo v veliki ponižnosti. Spoznaj pred nebesi in zemljo, da se pri tem ne opiraš na drugo kaker na neskončno dobroto božjo in na neizmerno hrepenenje, s keterim te želi Jezus deležnega storiti svojega rešnega Telesa, in tudi na pokorščino do tvojega spovednika, keteri te pusti k sv. obhajilu. 
20. Tvoj namen naj bo čist. Pristopi k božji mizi le z namenom častiti Boga, slušati njegovo presveto voljo, zadostiti njegovim željam, združiti se z Jezusom, mu dati živeti v tvojem sercu, vdeležiti se zasluženja njegovega terpljenja, obogatiti se z njegovimi milostmi, hrano dati svoji duši in jo okrepčati, zadobiti kako čednost, vničiti kako pregrešno navado, pomagati kakemu prijatelju živemu ali mertvemu, ali sploh s kakim koli drugim dobrim namenom. 
21. Ne begaj se v svojih pobožnostih, temuč prepričaj se, da je prava pobožnost v ponižnosti in miru. Si li vreden svetega obhajila, to je, prejeti tvojega Boga? Oh ne, ne, nikaker né. Toraj prosi Gospoda, da si on sam pripravi v tebi prebivališče, in da naj v ta namen pošlje dva učenca, da mu vredita mesto. Bodi podoben pametnim devicam, ketere so čakale ženina v miru in tihoti. 
22. Na mnogo načinov, se moremo pripravljati za sv. obhajilo: zdaj premišljujmo to-le vprašanje: »Kedo sem jaz, o moj Bog, in kedó si ti?« — zdaj pa drugo: »Po kaj prideš v moje serce?« — in zopet: »V kako korist te prejmem?« » Zakaj grem k sv. obhajilu?« itd. 
23. Neketeri pred sv. obhajilom na kratko premišljujejo življenje Jezusa Kristusa, in se posebno tam delj vstavljajo, kjer jih skrivnost bolj gine. N. pr. neka pobožna duša govori sama sebi tako-le: »Jaz grem prejet Sinu božjega, keteri sedi na desnici nebeškega Očeta, keteremu se klanjajo angelji, keteri ima pa tudi človeško natoro, vzame na se vzeto v prečistem telesu Marijinem. — Jaz bom na čuden način ponovila njegovo včlovečenje, ker mu bom dala v sebi novo življenje. O kaka čast za-me! O kaka milost, kaka sreča za me! Kaj ni ta milost tako velika, kaker ona ketero je on skazal svoji presveti Materi?... Kje je pa pobožnost, ketero bi jaz morala imeti, da bi vsaj koliker je mogoče pristojno sprejela v svoje serce živega Boga?.... 
24. Ako ti ni ta misel zadosti obširna, išči si druge, n. pr. da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je bil rojen v hlevu, keterega so prišli obiskat trije modri, keterega je Mati božja v tempeljnu darovala, keteri je bil skušen v puščavi, keteri se je spremenil na Taboru. Premišljuj, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je toliko čudežev storil, dal vid slepim, mertve oživil, ozdravil toliko bolnikov, keteri ni stopil v nobeno hišo, da ne bi bil v nji storil kake dobrote. Zbudi v sebi veliko hrepenenje prejeti ga in še veče zaupanje, da te bo ozdravil, posvetil in z nebeškimi darovi obogatil. 
25. Drugikrat pomisli zopet, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je pred svojim britkim terpljenjem in svojo smertjo postavil ta presv. zakrament; keteri je na Oljiski gori kervavi pot potil, na Pilatovem dvoru prelil toliko kervi, na križu pa vso, do kapljice; in glej, ravno tista kri bo kmalu ogrevala tvoje merzlo serce in tekala po tvojih žilah! 
26. Pomisli nadalje, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri te nepopisljivo ljubi, keteri je iz ljubezni do tebe vmerl; keteri pride k tebi, da te stori deležnega njegovega terpljenja in njegove smerti; da je on tisti, keterega so v grob položili, in da bo kmalu prišel v tvoje serce, kaker s križa v grob. Pomisli, da je on tisti, keteri je šel v predpekel in na tretji dan slavno od mertvih vstal, in da greš prejemat ravno tisto božje Telo, v keterem se blišče rane, keterih se je dal dotekniti svojim aposteljnom! Oh, tudi tebi bo pokazal desno rano, tudi tebe bo sprejel v svoje božje Serce. 
27. Naposled lehko misliš na vnebohod Jezusov, in na slavo v kateri bo Kristus enkrat prišel sodit žive in mertve, in se ti zahvalil, ker si ga ko popotnika na tem svetu večkrat prejela v svojo hišo. Ta in prejšnje misli so izverstne, da se lepo pripraviš na sv. Obhajilo. 
28. Lepo je tudi premišljevati litanije presv. Imena Jezusovega, in se tam vstavljati, kjer duša najde boljšo pašo. N. pr. grem prejet Sinu živega Boga, Kralja slave, Sonce pravičnosti, Boga miru, Očeta vbogih i. t. d. Kako so ta klicanja pripravna, da zbude v duši občutljeje ponižnosti, ljubezni, zaupanja i. t. d.! 
29. Ali ako je važno pripraviti se prav na sv. obhajilo, ni nič menj važno prav se zahvaliti po sv. obhajilu. Jed ne koristi, ako se ne prebavi. Ogenj ljubezni in pobožnosti bi nas moral spremeniti v Jezusa po sv. obhajilu! Oh, ke bi pomislili, gdo je naš gost, in kaj nam more dati! Oh, kako nas bo kaznoval, ako se ne bomo okoristili z njegovim prihodom v naše vbogo serce. 
30. Kaj ti je storiti, o duša, po sv. obhajilu? Kako bi sprejela ti kralja, ako bi te prišel obiskat in jest s tabo? Oh kako bi se mu zahvaljala! Kako bi ga prosila milosti za se in za prijatelje! 
31. Ako čutiš ginljivo pobožnost, ako te Jezus občutno razveseljuje po sv. obhajilu, zahvali se mu za tako milost. Ako si pa raztresena, mlačna, suha, ne begaj se, temuč ponižno prosi Zveličarja, da naj on zadosti za tvoje pomanjkanje, tvoje vboštvo, ter naj stori v tebi, kar je storiti nameril. Mi ne čutimo prebavljanja telesne jedi, in vender se godi, ako natornih moči ne motimo. Pusti, duša, naj milost v tebi dela; ako je ne boš z radovoljno raztresenostjo motila, bo ona prebavila v tebi to nebeško hrano, in te vso v Jezusa spremenila. Jezus je kralj miru, keteri prebiva v miru. Toraj mu ne moti počitka, in on ti bo podelil zaželeni mir. 
32. Precej po sv. obhajilu je dobro mimo in molče poslušati, kar ti govori Jezus, ali bolje rečeno pustiti ga, da dela v tvojem sercu, ker hoče on. Ne sodi o nasledkih sv. obhajila po občutkih, ketere imaš o njem. Najpopolniša djanja božja v človeku se veči del naj menj čutijo. Keder pride ženin božji v tvoje serce, zapri vrata in počivaj v njegovem naročju. Ljubezen je zgovorna; ni je potreba učiti, kaj naj govori. O duše pobožne, govorite dosti, molite, prosite, jokajte zdihujte: ali ne zanemarjajte poslušati, kar vam govori Gospod! 
33. Popolne duše naj pa mirno vživajo pričujočnost Kristusovo in naj k večemu ponavljajo le visoke besede sv. Očeta Frančiška: Moj Bog in moje vse! 
34. Tiste duše pa, ketere ne govorijo lehko z Bogom, naj se poslužijo premišljevanj, o keterih se je govorilo pri pripravi na sv. obhajilo. Naj rečejo n. pr.: »Glej, zdaj je Jezus v hlevčku mojega serca!« Ali pa: »Glej, Jezus, keteri je vmerl za me na križu, je prišel delit milosti!« i. t. d. 
35. Neketeri kristijani se zdi, da so v peklu, keder imajo v sebi sv. Rešno Telo! Oni čutijo takrat veliko otožnost! Komaj ga prejmejo (najberž po sili! groza!....) in bežijo od njega, mu obernejo herbet, ter se odpravijo govorit z ljudmi! Oh kaka brezozirnost! Kaj ne znaš, o duša posvetna, ne znaš nič govoriti z Jezusom? Dovoli, da naj vsaj on tebi govori! Kaj gane moreš ljubiti? Se ne moreš ponižati? Verzi se v duhu z Magdaleno k nogam Jezusovim in prosi vse Svetnike, naj ti pomagajo zahvaliti se mu. Moli vsaj kaj malega ter postrezi, bolj ko ti je mogoče, nebeškega gosta. 
36. Precej ko je bil Judež obhajan, ga je obsedel hudič in ga primoral oditi, ker, po besedah sv. Cirilja Aleksandrijskega, se je bal, da bi Sin božji se doteknil sè svojo pričujočnostjo njegovega serca, in mu vdehnil žalost in kesanje čez grozno hudodelstvo. Kristus pravi: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta«. Dokler je Jezus v duši, sveti v nji ko sonce. Je li mogoče bivati pobožno pod žarki tega sonca in ne občutiti njegove milosti in njegove ljubezni? Oh duša nehvaležna, ti bežiš od Jezusa, precej ko si ga prejela; podobna si Kajinu, keteri je bežal spred obličja božjega. Ali vedi da te obena stvar ne bo srečne storila! 
37. Keder se kedo dobro nasiti, je močan cel dan. Kedor je bil dostojno pri sv. obhajilu, čuti v sebi ne samo tisti dan, temuč tudi naslednje dni, sladkost, milobo in zadovoljnost, ketera prešine njegovo dušo, jo nasiti in napolni z nebeško radostjo, tako da nič ne mara za ničemerne posvetne naslade. Kedor ljubi Jezusa in visoko ceni njegovo ponižanje, v keterem ga je prišel z nebes obiskat, tako hitro ne pozabi velike mu storjene milosti, temuč jo hrani v hvaležnem spominu, in večkrat občuti v ustih okus nebeškega medu in nebeške mane, ketere ne čuti, kedor ne poskuša. Take duše imajo razlito po sebi neko nebeško dišavo, ketera jim prihaja od Jezusa in jih k njemu sladko vleče. Teh milosti pa niso deležni vsi; kaker so v puščavi občutili le dobri hebrejci sladkost mane, tako ne dá občutiti Jezus te nebeške sladkosti drugim, temuč le prav čistim in spokornim dušam. 
38. Zato ne išči teh sladkosti, in ako jih ne čutiš, ne boj se, da si slabo prejela sv. obhajilo, temuč bodi cel dan združena z Jezusom in premišljuj darovanje Jezusovo v tempeljnu. Sv. Simeon je mislil le na srečo, ketero je imel, ker je bil vreden pritisniti na persa Zveličarja sveta, Odrešenika Izraeljskega ljudstva in od toliko očakov zaželenega Mesija. Hvalil je Boga za tako milost in si želel smert: »Zdaj odpuščaš svojega hlapca, o Gospod, po svoji besedi v miru; ker so videle moje oči tvoje zveličanje.« Ti, o duša si prejela ravno tistega Zveličarja, in ne v naročje, temuč v svoje serce. Premišljuj torej ta cel dan. Ne želi si druzega videti, potem ko si tako srečna, da si prejela v se živega Boga. Zdihuj po smerti, in jo v miru pričakuj! 
39. Mi smo prav radi v društvu tistih, ketere ljubimo. Sin božji je rad z nami. Si li ti ž njim? Ga li obiskuješ vsaki dan? On je ostal na tem svetu, da nas tolaži v brhkostih, krepča v slabostih, varuje v skušnjavah. Veruješ li, da je on v tabernakeljnu? Kako ti je pa mogoče verovati to in ob enem ga zapuščati? 
40. Neketeri si pri vsakdanjem obiskovanju presv. zakramenta predstavljajo Jezusa v raznih dobah njegovega življenja. V pondeljek: ženitnino v Kani galilejski. V torek: Jezusa v hiši Simeonovi s cestninarji. V sredo: v puščavi z angelji. V četertek: pri zadnji večerji z aposteljni. V petek: na križu mej dvema razbojnikoma. V soboto: v Emavsu z dvema učencema. V nedeljo: v obednici po vstajenju, i. t. d. 

Nosímo svoj križ. 
»Ako hoče kedo za meno iti — naj vzeme svoj križ na se ter hodi za meno«. Mat. 16 24. — Prepričajmo se, da je cele življenje kristijana, po besedah sv. Avguština, težak križ, to je vsagdanje terpljenje, ketero nam Bog pošilja ko zdravilo in ko podlago upanja. 
Spomnimo se, da smo Boga težko ražalili; zato se pa moramo veseliti, ako nas on na tem svetu tepe. Greh je ko tvor na duši, in ako ni zopernosti, ketere ga razjedajo in posušijo sprideni sok, duša pogine. Oh nesrečna tista duša, ketera je grešila, in ni vže na tem svetu kaznovana! Bog nam ne pošilja križe, da bi nas pokončal, temuč da bi nas zveličal, in ako se mi s tem ne okoristimo, smo sami krivi. Sv. Gregorij Veliki razlaga takole besede Ezekijela proroka: »Hiša Izraelova mi je postala v peči železo in svinec.« Ez. 22. 18: »Bog je hotel Jude z ognjem britkosti očistiti ko zlato, ali našel jih je ko svinec«. Tako se godi grešnikom, keteri so v terpljenju nepoterpežljivi. Največa kazen in nesreča za grešnika je ta, ne terpeti na tem svetu. Bog se nigdar tako ne serdi, kaker keder grešnika pusti v miru. Ako nas toraj Bog obiskuje z boleznimi, preganjanjem, časnini zgubami, ponižajmo se in recimo z desnim razbojnikom: »Mi prejmemo, kar so zaslužila naša dela«. Luk. 23, 41. Zaslužim, o Gospod, ta križ, ker sem te ražalil. Bodimo toraj veseli, ako nas Bog vže tukaj kaznuje; na ta način bomo menj ali nič terpeli v vicah. 
Verh tega je pa naš križ gotova podlaga upanja na nebesa, in zato ga moramo radi nositi. Sv. Jožef Kalasancij je večkrat rekel: »Kedor gleda nebesa, večno plačilo, njemu je vsak križ majhin«. Sv. apostelj Jakob pravi, da, kedor poterpežljivo svoj križ nosi, bo prejel večno krono. 
Ta misel je petnajstletnega marternika sv. Agapita oserčevala v strašnih martrah, ketere je preterpel za sv. vero. Ko mu je kervoločni trinog stavil žerjavico na glavo, je on vskliknil: »Kaj mi je mari, da mi glavo sežgeš, v nebesih bo ona z večno slavo kronana«. 
Britkosti, ketere prenašamo na tem svetu, so znamenje večnega izvoljenja; saj morajo izvoljeni vže na tem svetu biti Jezusu podobni. Nu, kaj ni Jezus na tem svetu nosil križa in nas vabil, da tudi mi svojega nosimo, ako hočemo biti njegovi učenci? 
»Kedor hoče za meno iti, naj zataji samega sebe, naj dene svoj križ na se in naj gre za meno«. 

Slaboten in vender koristen. 
Gdor je slaboten in bolehen, se večkrat toži, da je za nič, da je namestu koristen, drugim le nadležen. To pa ni res. Ako te Bog pusti, da nisi za delo, ti hoče dati priliko nabirati si za večno življenje obilno zaslug, ako poterpežljivo prenašaš svoje križe in nadloge; in ako delaš sitnost svojemu bližnjemu, mu daješ priliko, da si tudi on nabira zasluženje za nebesa. Torej ne žali se, temuč pogumno napredovaj na ternovi poti. 
Dostikrat se tudi taki ljudje tožijo, da so za nič, ko so vender sposobni za nekaj. Dobra volja in zaupanje na Boga, stori večkrat, da je slaboten in bolehen človek še bolj koristen ko močan in zdrav. — Sicer pa je Bog z nami zadovoljen, keder storimo, kar moremo. Tisti hlapec v sv. evangeliju, ki je dobil z dvema talentoma dva druga, je prejel ravno tako plačilo, kaker oni, ki jih je prejel pet in ž njimi pridobil še pet. 
Gdor je slaboten in bolehen, ima priliko bolj ko vsaki drugi, skazati nadležnim vsmiljeno serce, terpeti z terpečimi, jokati sè žalostnimi, kaker pravi sv. Pavel. Zato je hotel tudi naš Zveličar na se vzeti vse naše slabosti, »da bi tako mogel z našimi slabostmi imeti poterpijenje« (Hebr. 4. 15.) 
Kako je koristno tako po človeško žalostno stanje, kaže mej toliko drugimi naslednje kratko življenje pobožnega p. Ludovika iz Araci1a, reda manjših bratov. 
Živel je na Španskem v 16. stoletju, v samostanu, kjer se ni več spolnjevalo v pervotni strogosti sv. vodilo. Zato se je hotel preseliti v drugi samostan, kjer se je živelo bolj po sv. vodilu. Zdelo se mu je pa, da mu s tako slabotnim zdravjem nebo mogoče prenašati take strogosti. Zaupanje na Boga ga je vender ojačilo, tako da je prestopil v drugi samostan, in glej, strogo življenje mu je pristovalo. Pridigati se ve da ni mogel, ali njegov zgled in velika ljubeznjivost, ki jo je imel posebno do bolnikov, je bila stanovitna pridiga. Ljubezen do bližnjega je bila tudi vzrok njegove smerti, ker je ljubeznivo stregel kužne, je naposled tudi njega ta bolezen zgrabila ter mu prinesla leta 1583 venec marterništva ljubezni do bližnjega. Po smerti se je v veliki svetlobi prikazal svojim sobratom. 

Telesne bolezni koristijo duši. 
Bolezni, posebno dolgoletne, so izverstno sredstvo za rast v kerščanski popolnosti. In res, kje ima človek več priložnosti h poterpežljivosti, h zatajevanju, h vdanosti v voljo božjo, h premišljevanju in češčenju prebritkega terpljenja Kristusovega i. t. d. kaker v bolezni? Zato se tudi večkrat zgodi, da Bog ravno svoje največe ljubljence z dolgoletnimi in neozdravljivimi boleznimi obiskuje; saj ima on pri vsem, kar v svoji neskončni modrosti dela naši duši le namen koristiti in naposled zveličati z neprecenjeno kervjo odkupljene duše. Sv. Gregorij Veliki pravi: »Bolezen telesa, je zdravje duše«. Terde so te besede, ali resnične. Največi dokaz temu je življenje svetnikov in služabnikov božjih, mej keterimi le redko keterega najdemo, keteri ni bil bolan. Ogromna večina sedanjih nebeških prebivavcev, si je slavo pridobila z radovoljnim prenašanjem vsakoverstnih bolezni. In kako radi so oni prenašali bolečine zavolj Jezusa! Naš sv. oče Frančišek, kakò veselo je prenašal želodčno bolezen in bolezen na očeh! Kakò je on posvaril priprostega brata učenca, keder mu je ta prigovarjal da naj vender prosi Boga, da mu saj polajša očne bolečini! In sv. Kamilj Leliški, kaj ni imenoval svojih pet bolezni »pet vsmiljenj božjih? — Kaj pa mi? .... Oh, sram nas bodi! . . . . Prosimo Boga za pravo spoznanje, za tako spoznanje koristi bolezni, kakeršno so imeli svetniki. 
Dosti ljudi je na svetu, keteri imajo bolezni le za zlo in si zato na vsak način prizadevajo znebiti. Pomislimo pa veliko število tistih, ketere je bolezen spreobernila, in jim nebesa odperla! Mnogo jih je zdaj v nebesih, keteri so si zaslužili krono nebeško le po bolezni. Zato »ne zametuj kaznovanja Gospoda in naj ti serce ne vpada, ako te on kaznuje; ker, koger Gospod ljubi, tega tepe, in ima na njim dopadajenje«. Preg. 3. 11. 12. 
Naposled pomislimo, da so bolezni pokora, ketero bi mi enkrat morali delati v vicah. Ali kak razloček je mej našim terpljenjem in terpljenjem v vicah! Tukajšno terpljenje je le senca terpljenja v vicah. Potolažimo se toraj, v boleznih, ketere so nam v velik dobiček. Keder so prišel konec pokore, pride tudi konec terpljenja in pride naposled krona nebeška, ketera čaka vsacega, ki radovoljno prenaša križe in nadloge, keterih je polna ta solzna dolina. Bog daj, da bi jo od Boga prijel jaz, ki pišem, in ti, ki bereš! 

Vsmilimo se vernih duš v vicah! 
Pomisli, o kristijan, kako duše vernih kličejo vsaki dan: »Vsmilite se nas, vsmilite se nas!« In kaj misliš da je to klicanje brez vzroka? O ne, ne! Sv. Cerkev pripisuje vernim dušam žalostne besede Jobove: »Vsmilite se me, vsaj vi, moji prijatelji, ker — o pomisli dobro nasledne besede — ker roka Gospodova se me je doteknila!« (Job. 19, 21.) Oh, pod kaznujočo roko najsvetejšega in najpravičnišega Boga terpijo one strašne martre! BI. Margariti Alakok se je prikazala iz vic ena njenih sosester redovnic, ter ji povedala, da, zato ker je v življenju večkrat rekla kako osorno besedo, terpi v vicah tako martro, kaker da bi jej kedo neprenehoma prebadal jezik z razbeljenimi iglami! Več cerkvenih očetov uči celo, da se v vicah terpé ravno take martre ko v peklu. — In glej, marsiketera duša, ki zdaj tako strašno terpi, je bila naša bližnja, morda celo od žlahte; pomagajmo ji na vso moč! 
Da, pomagajmo dušam v vicah, ker one same si ne morejo pomagati, niti okrajšati časa svojega terpljenja. Dokler človek živi na tem svetu, si more pridobiti sè vsakim dobrim delom in sè vsako spokorno vajo zasluženje za nebesa, in ob enem more zadostovati za časne kazni, ketere bi moral enkrat terpeti v vicah; veljavnost teh zadostenj se pa meri po kesanju in pobožnosti, s ketero se stori dotično dobro delo. Eno tako prostovoljno zadostenje na tem svetu ima, po besedah sv. Bernarda, stokrat večo vrednost, kaker njemu enako terpljenje v vicah. Zatorej nam gre svarilni opomin: »Delajte pokoro, dokler je še dan; prišla bo noč, v keteri ne more nihče več delati.« Joan. 9, 4. Za vboge duše je vže prišla ta noč, v keteri ne morejo nič več delati, kaker da bi imele zvezane roke, temuč morajo terpeti, dokler ne bo plačan zadnji vinar, se ve da ako drugi za nje ne plačajo. Kaj ne zaslužijo našega vsmiljenja, tako zapuščene duše ? — Si li imel to vsmiljenje do zdaj, o dragi bravec, posebno z najbolj zapuščenimi dušami? Te je li njih prežalostno stanje naganjalo dobro porabiti čas pokore, keterega ti daje ljubi Bog? Naposled pride pa najvažniše vprašanje. Kako pa moreš v djanju pokazati, da imaš vsmiljenje do vernih duš v vicah? Ako kličeš nad nje vsmiljenje božje in daruješ za nje terpljenje Kristusovo. Veliko pomoč dobijo duše v vicah po molitvi, po sv. obhajilu, posebno pa po daritvi sv. maše in po odpustkih. Tudi moremo Bogu zanje darovati nadloge svojega življenja in druga prostovoljna spokorna dela. 
Božja dobrota sprejme vse to rada od nas; njeni pravičnosti je s tem zadosteno, in mi moremo lehko upati, da naša dobra dela rešijo dušo, za ketero molimo, iz vic, ali ji pa vsaj polajšajo njene martre. — Sprašajmo odkritoserčno svojo vest, in žalibog, spoznali bomo, kako malo smo mislili na vboge duše v vicah. Prosimo Boga odpuščenja, za toliko nemarnost, in terdno odločimo, kaj bomo vsaki dan, vsaki tjeden, vsaki mesec, storili za prežalostne duše v vicah! 

Žalostna Mati božja. 
V spodbudo in tolažbo, predragi bravec, sem se ti namenil nekaj napisati o žalostni Materi Božji in sicer o velikodušnosti, s ketero je ona prejela in prenašala svoje žalosti. — Najprej pomisli Marijino velikodušnost, ko je privolila biti mati božja. Najberž nisi nigdar na to pomislil, in vender je resnično, da je Marija začela vže takrat terpeti, ko jej je naznanil nadangelj, da bo postala mati Kristusova. In kako ne? Saj je brala Marija v svetem Pismu, da bo Mesija »človek bolečin«, toraj je lehko sklepala, da bo tudi njegova mati strašno morala terpeti. 
Sicer pa tudi, ako tega takrat ni vedela, je pa gotovo spoznala, ko ji je prerokoval Simeon, da »bo njeno dušo meč probodel«. Sv. Tomaž iz Vilenove pravi, da je sveti starček Simeon videl v duhu vse terpljenje in smert Kristusovo, in da je to Mariji tudi povedal. Vbogo Marijino serce! Kaj nisi takrat občutilo! Marija je takrat v duhu videla ponižanje in žalosti, ketere je imel preterpeti njen Sin od rojstva do britke smerti na križu; videla je v duhu Oljisko goro, Judeževo izdajstvo, zapuščenje učencev, Petrovo tajitev, biče, ternjevo krono, žreblje, križ. Oh strašni pogled za mater, kakeršna je bila Marija! Ona je sama razodela sv. Mehtildi, da se ji je od tistikrat spremenilo vsako veselje v žalost! Vender, kaj misliš, da se bo odpovedala božji naredbi? Ali mar da ji bo serce vpadlo? Oh ne, ker ona je vedela, da hoče Bog od nje to žertvo, in zato je veselo in radovoljno sprejela težavno čast matere »človeka bolečin«. Pokleknila je z božjim Detetom v naročju in goreče molila, kaker pobožno premišljuje njen veliki častivec sv. Tomaž iz Vilenove: »Sprejmi, vsegamogočni Oče, to daritev, ketero ti tvoja dekla daruje v zveličanju vsega sveta; sprejmi svojega in mojega Sinu, tvojega od večnosti, mojega v času. Z mojih rok sprejmi zdaj to jutranjo, ketera se bo enkrat na križu spremenila v večerno daritev; glej žertvo, ketero ti darujem, in svet, zavolj keterega ti jo predstavljam.« 
O veliko serce, o plemenita duša! Gdo se ne bi prestrašil pred tako bodočnostjo? In vender je Marija pripravna še toliko preterpeti za odrešenje sveta. 
O duša, v velikih skušnjah, ketere te tlačijo, poglej na Marijo, in se od nje uči velikodušnosti v terpljenju! Kaj delaš, keder ti Bog pošlje kak težak križ? Ga li sprejmeš velikodušno? Ali ga morda na vso moč od sebe odganjaš? Hočeš, nočeš, križ pride na te; težak je, ali ne težji od onega »kraljice marternikov«, h keteri se zateci, da ti ga pomaga nositi. 
Pomisli nadalje na Marijino velikodušnost v odgojitvi žertve. Marija ni samo z velikodušnostjo sprejela težavepolno čast materinstva »Jagnjeta božjega«, ketero je imelo biti zaklano na križu, temuč tudi z velikodušnostjo vzgojevala to nedolžno žertev. Druge matere so svoje sinčke v tempeljnu odkupavale z malo denarjem, in vesele hodile domov. Tudi Marija je nesla Jezuščeka domov, ali oh, vse drugači, ko druge matere! Te so gledale v otrocih svoje upanje in veselje, Marija je pa videla v Jezusu le žertev, ketera je imela enkrat vmreti zaklana na altarju sv. križa! Ona je dobro poznala kak konec bode storilo to nežno dete; vedela je, da proti božjemu sklepu ni pomoči, in nji ni ostalo druzega, ko odgojevati nedolžno Jagnje! Vboga mati! Keder jo je klicalo božje dete, ji je prišel naprej tisti trenutek, ko jo bo Jezus zadnjikrat nagovoril na križu! Keder ga je preserčno stiskala k sebi, ji je prišlo v misel, kako ga bodo Judje z vervmi vezali in po Jeruzalemu vlačili! Keder mu je dala jesti, ga oblačila, ga od enega na drugi kraj nosila, je gotovo večkrat rekla sama pri sebi: »To nedolžno telo bo enkrat vse ena rana, prebrazdano od bičev, prebodeno od žrebljev!!!« O britki meč za Marijino materino serce! Po noči in po dnevi jo je terla ta tožna misel; in po razodevenju sv. Brigide, je Marija toliko več terpela, koliker bolj se je bližal čas Kristusovega terpljenja in smerti. Kako se je ona morala premagovati, da ne bi onemogla!! 
Blager tistim dušam, ketere stanovitno ostanejo na križu, na keterega jih je Bog pribil! Kako zasluženje jih čaka v nebesih! Ako se ti, o bravec, znajdeš v takem položaju, ne zgubi poguma; ostani na križu; naveličanje, strah, otožnost te sili s križa, ali ne daj se jim premagati, temveč ti vse to premagaj, kar ti je gotovo mogoče z milostjo božjo. Ako boš deležen sramote in žalosti Jezusa in Marije, boš tudi za vso večnost deležen njiju slave in radosti v nebesih: »Ako skupaj terpimo, bomo tudi skupaj uživali slavo« pravi Apostelj! 
Naposled pomisli, o pobožna duša, na Marijino velikodušnost, s ketero je ona večnemu Očetu darovala to žertev. Da, ko je Marija stala pod križem, takrat je njena velikodušnost v žalosti dospela do verhunca. Velika je bila njena žalost, ko je božje Dete darovala v tempeljnu, še veča keder jej je prišlo na misel, kako bo enkrat razmesarjen njen božji Sin vmerl na križu — ali pod križem je Marijino materinsko serce v morju žalosti. O mila naša Mati, kako ti ni počilo prežalostno serce, ko si stala pod križem? Kaj nisi mati? in ketera mati, še tako pobožna, ne čuti neizmerne žalosti pri krivični smerti ljubega sinu? Tebe obdaja žalost od vseh strani, in vender ne pregovoriš, se ne tožiš, ampak nam daješ zgled največe velikodušnosti! 
Gdor je pod izredno težo žalosti, omedli; Marija pa premaga nepopisljive britkosti, daruje božji pravici svojo žertev, zapre v sercu vse hrumenje v britkosti plavajoče duše, ter molče stoji pod križem, na keterem visi njen preljubi Sin! Ona premišljuje neskončno dobroto nebeškega Očeta, keteri je v odrešenje ubogih sužnjev podpisal smert edinorojenega Sinu. Premišljevala je takrat ostro pravičnost božjo, ketera je svojo jezo stresla nad neomadeževano Jagnje božje, namestu nad grešnike. Stala je pod križem, nič se ne boječ hudobe pismarjev in farizejev, brezobzirnosti vojakov, in kervoločnosti razsajajočega ljudstva. Stala je pod križem, v zgled velikodušnosti in stanovitnosti sv. Cerkvi, ketera jo tudi imenuje »Kraljico marternikov«! 
Od neketerih duš Bog zahteva žertev njih najdražjih občutljejev, žertev ne samo vsega, kar imajo, temuč hoče, da se tudi one same njemu popolnoma darujejo. Težka žertev za slabo natoro, ali z milostjo božjo ni nič težko! Oh koliko takih duš je bilo in jih je še v naši sveti Cerkvi! Največa njih tolažba je pogled na Kristusa na križu in na njegovo žalostno Mater pod križem! Tukaj je studenec v keterem zajemajo obilen pogum, moč in stanovitnost do konca. Ako si tudi ti, o duša, v številu od britkosti napolnjenih, oberni se z menoj do prežalostne Matere Marije, ter moli: 
O prežalostna moja Mati, jaz občudujem tvojo velikodušnost v tolikih britkostih, ter družim svoje s tvojimi britkostmi. Pusti naj stojim pri tebi pod križem, ter objokujem svoje pregrehe, vzrok tvoje nepopisljive žalosti. Ako bi moje solze kaj polajšale tvoje terpljenje, oh, daj da bom deležen tvoje toge in žalosti. Prosim te pa za milost radovoljno prenašati tiste križe, ketere hoče Bog, da nosim k svoji pokori in k svojemu zveličanju. Amen. 



